»Ko sem že celo vrsto let snemal slavčka tukaj, pa tudi na drugih krajih, mi je prišla v roke oziroma me je prijatelj opozoril na knjigo San Michelle Axla Muntheja. In ta tekst me je prevzel. Začel sem na čisto drugačen način poslušat slavčke, čeprav sem že prej vedel, da v nekaterih krajih ptiče oslepijo, bodisi slavčke bodisi druge ptiče, zato, da si mislijo, da je noč.«
»Ko sem že celo vrsto let snemal slavčka tukaj, pa tudi na drugih krajih, mi je prišla v roke oziroma me je prijatelj opozoril na knjigo San Michelle Axla Muntheja. In ta tekst me je prevzel. Začel sem na čisto drugačen način poslušati slavčke, čeprav sem že prej vedel, da v nekaterih krajih ptiče oslepijo, bodisi slavčke bodisi druge ptiče, zato da si mislijo, da je noč.«
»… Ko rečem midva, se pravi, da postanem odgovoren tudi za neko drugo drobno eksistenco, ki segreva svoj novi rod, skrit v grmovju, ki me spominja tudi po tej plati, da je prejšnji dan sijalo sonce, da je nekoč sijalo sonce tudi meni in da mi slavček v svojem petju posreduje svetlobo oziroma energijo tistega Sonca, ki sem ga spoznal kot otrok.«
»Ko je bil moj oče smrtno bolan, smo s sestro in teto romali na Sveto goro. Oče je umrl, jaz pa sem dobil edino priložnost, edine trenutke, da sem videl podobo svetogorske Marije. Takrat sem edinkrat videl solkanski most in Sočo.«
»Bavčarjeve objave, predavanja, razstave, priznanja na tako rekoč vseh celinah so številna in tehtna in jih lahko postavimo ob rob mnogim Evgenovim rojakom, ki pa so bolj vešči v umetnosti samohvale in so zato pri nas, tudi po zaslugi medijev, bolj razglašeni, medtem ko je Bavčar bolj kot ne odsoten. In ravno to bi rad še navrgel: nelepo in krivično se mi zdi, da je Evgen Bavčar kljub svoji dolgoletni mednarodni karieri pri nas precej manj poznan in priznan, kot si zasluži, in upam, da bo razstava v Galeriji Družina po dolgem času znamenje, da tista evangelijska o preroku in domačem kraju le ne drži vedno in povsod.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju